Razom Добре там – де ми є! Разом краще і цікавіше.
Разом.Si збирає всіх українців в Словенії. Гуртуємось і допомагаємо один одному. Діють курси словенської мови. На сайті працює форум, де можна задати свої запитання і знайти однодумців. Регулярно проводимо зустрічі, покази фільмів, екскурсії.

Povej mi kaj ti pišeš in jaz povem kdor si…..


Nedavno je nekdanja skupina Razom.si oz. zdajšnje društvo KD Ljubljana – Kyjiv, poslalo pritožbo na Častno novinarsko razsodišče Slovenije. Pritožili smo se zaradi nestrokovne in pristranske dejavnosti novinarke Polone Frelih, ki piše za časopis “Delo”. Omenjena novinarka je napisala nekaj spornih člankov o Ukrajini in objavila nekaj zanimivih “dejstev in opomb”. Namreč, omenjena novinarka zelo pogosto uporablja besedo neo-nacisti. Gre za ljudi, ki zdaj domnevno prevladujejo v Ukrajini. Tudi nas (prej smo se imenovali Razom.si), je gospa Frelih samovoljno imenovala – radikalna skupina. Na ta način nas je zaznamovala oz. označila, brez kakršnih koli argumentov. Menimo, da takšno “novinarstvo” ne pelje nikamor in da se je proti takim treba boriti. Boriti se je treba proti takim, ki odkrito kažejo nestrpnost s strani medijev. Pred tem nam  je gospa Frelih grozila po e-pošti. Citiramo “…. jaz bom prisiljena, da se pritožim na slovensko policijo z vprašanjem, ali je v interesu slovenske države, da imajo skupino (Razom.si), ki spodbuja nestrpnost …. ”
Mi smo v bistvu samo vložili pritožbo zoper novinarja in preprosto želeli, da se poiščejo oz. odkrijejo lažne navedbe novinarja in da se jih zavrne. To je včasih zelo težko, če upoštevamo dejstvo, da mi pogosto potrebujemo prevod iz slovenščine v ukrajinščino in zato potrebujemo veliko prostega času pri iskanju virov. Kljub temu, da smo (Razom.si) izgubil zadevo, ker Novinarsko častno razsodišče meni, da ga. Polona Frelih ni kršila novinarskega kodeksa, mi nismo spremenili mnenja. Vseeno smo se zahvalili Novinarskemu častnemu razsodišču za dobro voljo in preučitev primera. Dodamo lahko le, da gospa Frelih nadaljuje svoje sramotne dejavnosti z zvestobo do Kremlja in z uporabo njihovih lažnih virov. Na uvid dajemo nekaj fragmentov pisma, ki smo ga prejeli s strani Novinarskega častnega razsodišča, v decembru 2015.

 

Нещодавно,  колишній гурт Разом, а зараз Київ-Любляна, посилали  свою скаргу до Бюро журналістських розслідувань в Словенії, щодо непрофесійної та  упередженої діяльності журналістки пані Полони Фреліх, яка в газеті “Дело” пише досить жорсткі статті про Україну, в яких, між іншими цікавими “фактами та коментарами”, дуже часто згадується поняття нео-нацизму, який ніби панує в Україні. Навіть нам дісталося (колишньому Разом), адже нас безпідставно назвали радикальною групою. Ось так, просто вивісивши ярлик, без жодної аргументації.  Ми вважаємо, що такого “журналізму” слід остерігатися та боротися з такими відкритими проявами нестерпності з боку медій. Дійшло навіть до того, що пані Фреліх погрожувала нам, в своєму електронному повідомленні.  Цитуємо ( переклад зі словенської ) :” …. я буду змушена звернутися до словенської поліції з питанням, чи є це в інтересах словенської держави мати гурт (мається на увазі Разом) , який заохочує нетерпимість….”

Насправді подати скаргу на журналіста і просто, і складно, адже потрібно знайти неправдиві факти та їх спростувати. Це іноді досить непросто, враховуючи ще той факт, що часто потрібен переклад з української на словенську та багато вільного часу, щоб займатися пошуками спростувань.  Не дивлячись на те, що ми (Разом) справу програли, адже Полону Фреліх вважають коректною та такою, яка не порушує журналістського кодексу, ми наразі дякуємо Бюро журналістських розсдідувань за розглянуту справу. Додамо лише, що пані Фреліх продовжує свою ганебну діяльність, користуючись загалом кремлівсько лояльними, не побоїмося назвати їх брехливими джерелами. До вашого відому надаємо деякі фрагменти листа, якого ми отривали від Бюро розслідувань в грудні 2015 року.

 

….. Pritožniki, skupina Ukrajincev v Sloveniji razom.si, meni, da je novinarka Polona Frelih v članku Spletne čistke – s podnaslovom V Ukrajino so se vrnile stalinistične represije s pomočjo interneta, objavljene v Delu 20. 4. 2015 v rubriki Ruska ruleta, prekršila več členov kodeksa novinarjev Slovenije. 1. in 2. člen kodeksa naj bi kršila za zapisom: Bojijo se izpostaviti celo Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji in nimajo enakih prepričanj svojih bolj radikalnih kolegov. Z ukrajinske organizacije razom.si so pisali tudi v našo redakcijo in izrazili zahtevo po cenzuri, s čimer so lepo pokazali, kako iznakažena je njihova predstava o svobodi govora. Po mnenju pritožnice je 1. člen kršen s trditvijo, da so s pismom v uredništvo zahtevali cenzuro, saj da tega nikoli niso počeli, zahtevali so zgolj pošteno in resnično poročanje ter odstranitev Polone Frelih s področja poročanja o Ukrajini.
2. člen je po mnenju pritožnikov kršila s trditvijo o radikalnih Ukrajincih v Sloveniji, te radikalnosti pa ni z ničemer opredelila. Razom.si je zgolj skupina ljudi, ki se srečuje zaradi druženja, pa zato da bi ohranili svojo kulturo in jezik.
Prav tako naj bi kršila 1. in 2. člen s trditvijo o Ukrajincih v Sloveniji, ki da se bojijo izpostavljati. Pritožniki menijo, da je to, če je res tako, zato, ker se bojijo izpostaviti osebno, ne pa zaradi »stalinističnih represij«, kot je to novinarka zapisala v citatu ukrajinskega novinarja.
4. člen pa naj bi avtorica kršila z zapisom: “Tako on kot Buzina (Oles Buzina, ubiti ukrajinski novinar in pisatelj. op. NČR) sta bila na zdaj že zloglasnem seznamu »sovražnikov Ukrajine« na spletni strani Mirovnik, kjer so objavljena imena in priimki, naslovi, telefonske številke »separatistov, ukajinofobov, federalistov ter drugih izdajalcev domovine.« Na seznamu je dvajset tisoč ljudi, promoviral pa ga je kar pomočnik notranjega ministra Anton Gerašenko. K njemu je priložena posebna aplikacija za pametne telefone, zato je uporaben za široke množice. Gostovanje »spletne strani za čiščenje«, kot so jo poimenovali sami avtorji, omogoča ameriško podjetje GTT Communications, INC, s sedežem v Virginiji.
Po mnenju pritožnikov novinarka stvari ni razložila do konca. Ukrajina je sredi vojaškega konflikta pa tudi pod terorističnimi grožnjami, o čemer govorijo tudi eksplozije v Odesi in Harkovu. Center Mirovnik ter spletna stran z enakim imenom sta povezani s skupino znanstvenikov in strokovnjakov, ki raziskujejo dokaze zločinov proti nacionalni varnosti Ukrajine, miru, varnosti ljudi in spoštovanju mednarodnega prava. Temelji pa na mednarodnih pravnih aktih, ki jih je Ukrajina ratificirala z mednarodnimi pogodbami. Podatke spletne strani preverjajo tudi ukrajinske oblasti, ministrstvo za notranje zadeve, SBU itd. Ljudje na seznamu niso »sovražniki Ukrajine”, kot piše novinarka, pač pa ljudje, ki kršijo zakonodajo Ukrajine – zakon o celovitosti in nedotakljivosti meja Ukrajine.
V razom.si menijo, da je novinarka kršila tudi 15. člen kodeksa, saj naj v prispevku ne bi bilo jasne razlike med poročilom in komentarjem.

Novinarka Polona Frelih je na pritožbo odgovorila. Kot zunanjepolitična novinarka z dvajsetletnimi izkušnjami je, kot pravi, med prvimi začela opozarjati na nevaren pakt med novo ukrajinsko oblastjo in skrajno desnico oziroma neonacisti, kar je naziv, ki se je prostovoljnih ukrajinskih bataljonov prijel zaradi njihove nacistične simbolike. O tem so pisali tudi številni tuji mediji.

Incident z ultradesničarskim Desnim sektorjem, do katerega je 11. julija prišlo na zahodu Ukrajine in je sprožil proteste skrajnih ukrajinskih gibanj po vsej državi, potrjuje, da so utradesničarske skupine ušle izpod nadzora in jih ni mogoče več krotiti. Delo je bilo edini slovenski medij, ki je o tem tudi poročal. Dosledno spremljane omenjene problematike in poročanje o državljanski vojni na vzhodu Ukrajine, tako je konflikt opredelil tudi mednarodni Rdeči križ, ni po godu nekaterim predstavnikom ukrajinske diaspore v Sloveniji, ki o »protiteroristični dejavnosti na vzhodu države« obveščajo na spletnih straneh razom.si in situacija.si, ki objavlja stališča ukrajinske oblasti in jih lahko mirno označimo za ukrajinsko propagando, odgovarja pritožnikom Polona Frelih. Na oba portala, ki naj bi vključevala tudi sovražni govor, so novinarko opozorili nekateri člani ukrajinske diaspore, ki se s takim način ne strinjajo. Po opozorilu, da gre za sovražni govor, so njene fotografije, pod katerimi, pravi, so bile objavljene žaljivke, umaknili. Njeno mnenje, objavljeno v komentarju, da je razom.si radikalna skupina, je posledica pisem, zmerjanja po družbenih omrežjih, pa tudi dejstva,da je bilo nekaj begunk iz Ukrajine pripravljeno na intervju samo pod pogojem, da ostanejo anonimne. Njihova obrazložitev: bojijo se »bolj radikalnih sonarodnjakov«.
Dejstvo je, da so na spletni strani Mirovnik zbrani vsi »sovražniki države, med njimi tudi nekateri novinarski kolegi iz Rusije, katerih profesionalnost ceni. Takšen je bil tudi ubiti ukrajinski urednik Oles Buzina, ki se je pred smrtjo prav tako znašel na omenjeni strani. V zadnjih mesecih so bili v Ukrajini ubiti številni opozicijski politiki in novinarji, nekateri pa so pristal v zaporu ali pa so bili prisiljeni zapustiti državo.

Sklep: Polona Frelih ni kršila 1., 2., 4. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: NČR meni, da je imela Polona Frelih razlog, da je v komentarju zapisala, da je skupina razom.si od Dela zahtevala, naj njene članke cenzurirajo. Zahteva po odstranitvi nekega novinarja z njegovega strokovnega področja, zato, ker se njegovo poročanje ne sklada s prepričanjem drugega, da sam pozna pravo resnico, ki da ji novinar ne sledi, je celo zelo zaostrena zahteva po cenzuri. NČR meni, da je način, ki so ga izbrali pri razom.si, poskus poseganja v eno od temeljnih človekovih pravic – svobodo izražanja. Zato novinarka s to trditvijo ni kršila 1. člena kodeksa.
Prav tako ga ni kršila s trditvijo, da se nekateri v Sloveniji živeči Ukrajinci bojijo izpostaviti. NČR verjame njeni trditvi, da so želeli Ukrajinci, s katerimi je želela opraviti pogovor, ostati anonimni, čemur posredno pritrjujejo tudi pritožniki, ki menijo, da se omenjeni ne želijo izpostaviti osebno, ne pa zaradi stalinističnih represij v Ukrajini, o katerih v komentarju sicer ne govori novinarka sama, ampak njen ukrajinski kolega Ruslan Kocaba. Glede na odzive sogovornikov novinarki pa je očitno, da Ukrajinci v Sloveniji, ki ne soglašajo z vsemi potezami ukrajinskih oblasti, tega ne želijo povedati javno.
Označitev nekoga, posameznika ali skupine, za radikalnega (SSKJ:« ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje brez popuščanja, korenit, temeljit«) ni osebno žaljiva, poleg tega v tem primeru ne govori o posamezniku, ampak o skupini. Torej 2. člen kodeksa ni bil kršen.
Trditev o Ukrajincih, ki se bojijo izpostaviti, tudi ne more biti osebno žaljiva, torej tudi v tej trditvi ni kršitve 2. člena
Kot ugotavljajo pritožniki sami – novinar in pisatelj Oles Buzina je bil žrtev političnega umora. Dejstvo je, da se je ta zgodil potem, ko se je njegovo ime znašlo na seznamu Centra in spletne strani Mirovnik. Prav tako je dejstvo, da so ubili ali zaprli še druge ljudi s tega seznama, na katerem so tudi drugi podatki (telefon, naslov), ki so morilcem olajšali delo. NČR dvomi, da bi Ukrajina podpisala mednarodne pravne akte, ki bi dovoljevali posege v človekove pravice, kar objava seznama političnih oporečnikov z natančnimi podatki o telefonih in domačih naslovih nedvomno je. Gre za kršenje človekovih pravic ne glede na to, ali gre za »zločince«, ki naj bi prekršili zakon o celovitosti in nedotakljivosti meja Ukrajine, kot trdijo pritožniki, ali za »sovražnike Ukrajine«, kot je zapisala novinarka. Kdorkoli že je v Ukrajini sprožil zamisel o objavi seznama, je moral dobro vedeti, da s tem postavlja sramotilni steber za oblasti nevšečne ljudi, ki utegne preveč vnete »domoljube« spodbuditi k nasilnim dejanjem, kar se je tudi zgodilo. Novinarkino sklepanje je torej logično in utemeljeno tudi brez dodatnega pojasnjevanja. Zato 4. člena kodeksa ni kršila.
Članek spletne čistke je objavljen v rubriki, za katero je nedvoumno, da gre za komentar. Torej novinarka ni kršila niti 15. člena kodeksa.

Хочемо подякувати всім, хто свого часу нас підтримав та підписував петиції, які ми писали в газету “Дело”. Ми цінуємо вашу підтримку та віримо, що правда  переможе!

 

 

comments powered by Disqus